Za spremljanje svete maše kliknite na povezavo: Sveta maša v živo

                                                                                                                                     

https://www.twitch.tv/zupnijakoper   ogled za nazaj                                                                                                                                

                                                                                                                                 

PRENOS SVETIH MAŠ PO SPLETNI STRANI: ŽUPNIJA KOPER IN FACEBOOKU,

MED TEDNOM OB 19.00 IN V NEDELJAH OB 10.00.

STOLNICA JE KOT OBIČAJNO VES DAN ODPRTA ZA OSEBNO MOLITEV

OBHAJILO ZA POSAMEZNIKE MED TEDNOM

OB 7.30, 9.30 IN 19.30,

V NEDELJO OB 8,30, 10.45 IN 18.45

SPOVED

PETEK OB 8,30 IN 18,30

 

Majhni sveti kraji

 

Dogajanje v času krize koronavirusa je podobno stanjem, ko smo ostali doma zaradi bolezni, poplav, snega ali kakšnih poškodb. Urediti smo si morali svoje omejeno okolje in dogajanje v njem. Za karanteno, ki jo doživljamo, to pomeni, da si moramo poleg strukturiranja dnevnega dogajanja in majhnih obredov, urediti tudi prostor. Kar naenkrat je namreč postal tudi prostor pomemben in ga moramo osmisliti ter urediti. Marsikomu je težko živeti v mahnem prostoru, še posebno, če je v njem več stanovalcev in je potrebno veliko usklajevanja, da se odvijajo dnevi brez hujših napetosti. Zato si moramo najti nek prostor ali nišo, kjer se lahko umirimo, se odpremo v svojo globino in se srečamo z Bogom.

Pri tem se moremo marsikaj naučiti od menihov. Navadno so samostani kar veliki, tako, da je poskrbljeno za skupna srečanja, molitve, dejavnosti, prehrano. Toda samostanske celice so majhne. V njih so samo najbolj osnovni predmeti: postelja, omara, nekaj knjig, kopalnica. Celica naredi meniha, je zapisal  Janez Kasijan v 4. stoletju. Celica je kraj menihovega doma, bližine in puščave ter samostojnosti, zato v to celico ne smejo prihajati drugi.

Tudi drugod bi morali postaviti take niše ali svete prostore, kjer bi se v molitvi in premisleku dvigali čez bežeči čas in odkrili podlago večnosti. V različnih krajih in stanovanjih si je mogoče postaviti tak kotiček, celo v zaporniški celici in bolniški sobi. Potem stene ne vklepajo, ker je prostor odprt navzgor, v svobodo, k Bogu, in obenem k človeku, da najdemo svoj dom in zavetje. Beseda celica namreč govori o nebu (caelum) in pomeni to odprtost.

Zelo pomembno je, da se v svetem kotičku dobro počutimo in ne bežimo pred drugimi, niti pred sabo in Bogom. Ta kotiček je lahko na različnih krajih v stanovanju, celo na balkonu ali v kakšnem drugem kraju pri hiši in tudi v cerkvi. Neredki se med dnevom zatečejo v cerkev in so tam s seboj ter z Bogom. Skoraj vedno gredo na isti kraj, ki jim je drag in svet. Papež Frančišek je spregovoril o 'kamarinu' v cerkvi Marije Pomočnice, kamor se je rad zatekel ob problemih in križpotjih. Tam je tudi definiral svoj duhovniški poklic in se odločil:«Dovolj je, sedaj da!«

Sveti kotički so rezervirani za najgloblja srečanja in umiritve. Prav je, da drugi to spoštujejo in nas pri tem ne motijo. To je tudi nekakšen zaklon, kjer se podamo, ko nam je lepo in ko je težko, ko nas muči strah ali sram. V tem svetem kotičku pomirimo živčnost in napetosti, črnogledosti. Odnos z Bogom je najbolj pomemben, saj iz njega zrastejo vsi drugi odnosi, prav tako se v njem prečistijo in obnovijo. Nekateri ljudje so v času koronavirusne krize žalostni in se čutijo ogroženi, okrog podijo črne misli,  namesto, da bi ji zbrali pri sebi in se izročili v Božje varstvo. Kdor zna stopiti v svoj 'kamarin', bo pomiril mnoge viharje, začutil bo trdnost in se ogradil od strahov, ki se zlivajo iz medijev ter javnega mnenja. Od njega se bodo te blagosti razširile med ljudi in osnovne skupnosti. Kaj pomeni za družino, da ima take člane?

Po premišljevanju in molitvi ali zgolj tišini si postanemo bližji in se drugače sprejemamo. Sveti kotiček je kot gnezdo, kjer se okrepimo in potem podamo v vsakdanje boje ter napore. Ob tej podpori bomo zdržali v preizkušnji, se rešili ovir in šli naprej. Še več, ves dom lahko postane takšno gnezdo, ki zavaruje in poveže ljudi v družini ter skupnosti. Iz osebnega srečanja z Bogom se rodi moč, da se sprejemamo, poslušamo, potrpimo drug z drugim, skušaj iščemo, predvsem pa, da ob bistvenih stvareh ne molčimo in se ne zapiramo. Iz tega se lahko rodi skupna molitev, ki je najlepši cvet medsebojnih odnosov. Iz 'kamarina' se teža prenese za mizo, ki je družinski sveti oltar.

 

nalagam novice...