Trenutno ni prenosa sv.maš

https://www.twitch.tv/zupnijakoper   ogled za nazaj                                                                                                                                

Bolezen kot možnost in izziv

Bolezen je znamenje določenega nepravilnega dogajanja v posamezniku in v družbi, lahko je odziv  telesa na določen pritisk ter obremenitev. Nekateri se pri tem  zaprejo in še bolj potopijo v svojo težavo, nemoč. To obteži pot zdravljenja. Bolezen je tudi možnost za srečanje človeka s samim sabo in z Božjo bližino ter ljubeznijo. V tem smislu je bolezen prilika za spremenjenje in spreobrnjenje človeka.

Jezusova srečanja z bolniki vabijo k premisleku o vlogi in pomenu bolezni ter duhovnem zdravljenju. Jezus ni zdravil le fizičnih bolezni, ampak tudi duševnost in duha. To zdravljenje nadaljuje v Cerkvi po Svetem Duhu in zakramentih, da morejo biti ozdravljene bolezni telesa in duha: hromost, zaprtost, slepota, vse, kar je v nas trdo in mrtvo, gluhost, nemoč govorjenja. Te bolezni so tudi znamenja pomanjkanja pristne komunikacije.

Jezus je osvobajal ljudi od bolezni in ni stavil v ospredje vprašanja, zakaj so se pojavile. Bolezen je lahko izraz notranjega duševnega stanja, vendar ni nujno. Učencem je povedal ob ozdravljenju sleporojenega: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.« (Jn 9,3)  Bolezen ima svoje vzroke, ki si jih ne moremo vedno razložiti. Lahko pa postane kraj in prilika razodevanja Boga in naše srečanje z njim. Ni nam treba brskati po sebi in se spraševati, kje smo se zmotili in kakšna kazen prihaja po  bolezni. 

Bolezen razkrije, kakšni smo pred Bogom, ko se zatečemo k njemu. On posluša naše prošnje in nas more ozdraviti. Pomembno je, da se zavedamo, da zdravje ni naša zasluga. Nihče nima sam po sebi pravice, da je zdrav. Zdravje je Božji dar in kliče po tem, da smo mu hvaležni. Bolezen more tako delovati na uničujoči način in nekatere sesuje, da se dolgo ne poberejo in ne najdejo povezave z Bogom in sami s sabo. More pa Bog delovati v bolezni in po njej privesti naše zanimanje za resnično stvarnost in spreobrnjenje. Ob bolezni odkrijemo, kako so stvari v njihovi resničnosti.

Bolezen nam pomaga, da prisluhnemo  samim sebi, različnim motnjam in težavam, ki povzročajo nemir, nesprejetost. Spoznati moremo čustva, misli, podobe, ki se nahajajo v naši notranjosti. Bilo bi zmotno zaključiti, da ne moremo nič narediti, da je vse posledica okolja ali dednosti. Kaj delamo s to alergijo, zakaj nas to moti težava v kolenu ali izpuščaj na obrazu? Podobno je tudi z drugimi boleznimi. Če začnemo z dieto in disciplino, se že marsikaj spremeni. Tako se vzamemo v roke in delujemo dejavno proti bolezni. Ne smemo misliti, da bodo vsi simptomi odpravljeni in vse bolezni ozdravljene. Z boleznijo moramo sobivati, jo poslušati in se iz nje učiti. Izraziti moramo to, kar se odvija v nas in okrepiti voljo po življenju, svobodi, uresničenju, avtonomiji, ustvarjalnosti. Lahko bomo dosegli ozdravljenje telesa, prav gotovo bomo deležni ozdravljenja duše in duha.

Bolezen in zdravje hodita skupaj, sta dve plati iste stvarnosti. Kristus nas je prišel odrešiti in rešiti v telesu. Pomembno je, da zaupamo v njegovo usmiljenje in pomoč. Predvsem pa more biti klic po večji meri življenja. Potrebna je spontanost in iskrenost, obenem spoštljivost in uravnovešenost. Bog se nam bliža v odnose, v poglede, v način mišljenja. Tudi v naš eros in zastonjsko podarjanje more priti njegova svetloba. Mnogi svetniki so živeli bolezni kot dvojni klic Boga k bolj polnemu življenju. Bolezen jim je pomagala, da so postali mistiki, istočasno pa so bili obrnjeni v konkretne izzive bolj polnega življenja: Hildegarda iz Bringna (+ 1179), Benard iz Chiarvauxa (+1153), Terezija Avilska (+1582), Magdalena Gornik (+ 1896) in mnogi drugi. Bolezen je prilika za poglobitev duhovnosti, ki naredi človeka celovitega in ustvari v skupnosti zdravo atmosfero, poudarja Anzelm Grün.