Himna: Molim te ponižno

Med poobhajilne pesmi uvrščajo tudi evharistično himno Tomaža Akvinskega: Molim te ponižno (Adoro te devote). Poznamo jo v koralni obliki, v melodiji poljskega salezijanca Antona Hlonda, lepo odmeva tudi Schubertova skladba za moški zbor. Veliki teolog svete evharistije je sestavil himno na čast Najsvetejšemu na prošnjo papeža Urbana IV. Ko je leta 1264 papež ustanovil praznik Svetega Rešnjega Telesa, je bila ta himna v rimskem misalu kot zahvalna molitev po obhajilu. Tomaž jo je molil pri vsakodnevnem češčenju Svetega zakramenta. Še vedno se poje pri obhajilu ali pri blagoslovu z Najsvetejšim, čeprav po izbiri.

Sveti Tomaž se je zazrl v veličino svetega zakramenta, ko v majhnem koščku kruha prebiva poveličani Božji Sin. Človeški učitelji in preroki so se marsikdaj spotikali nad preprostostjo tega zakramenta: nad kruhom in vinom. Toda prav v tej spremenjeni stvarnosti more vera zaznati Jezusovo prisotnost, ki presega vse Božje prisotnosti v svetu. Po tem zakramentu moremo stopiti v njegovo telesno bližino ter začutiti moč ljubezni, ki nam jo podarja. Bolj, ko se vanjo poglabljamo in se ji odpiramo, bolj nam je blizu in živa.

Pri sveti evharistiji je v spremenjenem kruhu in vinu Jezusova telesna prisotnost. Iz roda v rod se odvija to spreminjanje po besedah posvečenih duhovnikov. Bistvo kruha in vina se spremeni v Jezusovo poveličano človeškost. Nadškof Turnšek pravi, da je samo Stvarnik sposoben tega, da se bistvo stvarnosti tega sveta spremeni v Jezusovo telo in kri.

Vsako obhajanje svete maše in češčenje Najsvetejšega zakramenta je prilika za poglabljanje vere. Že apostolom je bilo težko verovati, da je Jezus Božji Sin. Potrebna je velika vera, da v koščku spremenjenega kruha prepoznamo Jezusovo telesno prisotnost in ljubezen. Tako odkrivamo 'skrivnost vere', kot naznani mašnik po spremenjenju. Ko prejmemo sveto hostijo pri obhajilu, se dotaknemo Jezusovega telesa, podobno kot nekoč Marija, Magdalena in Tomaž ter drugi. Primerno je, da z desnim razbojnikom prosimo, da bi smeli biti z njim v nebesih, ki so njegova poveličana prisotnost.

V to poveličano stvarnost stopamo po njegovih ozdravljenih ranah, ki predstavljajo ljubezen. Ta je šla na križu do konca, vse strpela in odpustila. S tem je objela vse človeško uporništvo ter hudobije. Apostol Tomaž je vzkliknil po srečanju s poveličanim Jezusom: Moj Gospod in moj Bog! Takšno je tudi naše srečanje z Gospodom v sveti evharistiji, da ga začutimo v njegovih ranah in obenem prislonimo svoje rane k njegovim, da bi nas ozdravil. Tako more sveta evharistija prežeti vso našo človeškost in pregnati nezaupanje ter dvome.

Misel Akvinca nas popelje k obhajanju svete maše, ki je živi spomin na Jezusovo podaritev pri zadnji večerji in na križu. Pretekli sveti dogodki tako pronicajo v naše življenje. Jezus je postavil zakrament svetega spomina, da postane njegovo odrešenjsko dejanja naša sedanjost. Telo in duša ter duh so pritegnjeni v njegovo ljubezen. Po uživanju svete evharistije so poistovetimo z Jezusom, da, živi v nas, da mislimo z njim in z njegovim pogledom gledamo na druge. Z njim odpuščamo drugim in bojujemo duhovni boj. Z evharistijo, ki je Jezusovo telo in kri, gradimo skrivnostno telo Cerkve.

Pri češčenju in prejemanju evharistije, ki je čisti dar ljubezni, začutimo svojo grešnost in potrebo, da prosimo odpuščanja in očiščenja. Jezus je prelil za nas svojo kri. Trpel je naše grehe, zato jih more odpustiti, če ga prosimo in se jih kesamo. Tomaž pravi, da bi že ena kapljica te krvi zadostovala za očiščenje od hudobije sveta. Tu se nasloni na podobo pelikana, ki se v pomanjkanju hrane zateče k lastnem mesu in se pri tem rani.

Sveta evharistija je tudi prisotnost poveličanega Jezusa, so nebesa, ki jih gledamo na zemlji. Ob tem mističnem gledanju vidimo bodočo slavo, ki se nam vedno bolj bliža in bomo vanjo stopili ob smrtnem prehodu.