Krhkost kliče po skrbi

 

Naša človeškost je zaznamovana s krhkostjo. Človek, ki je ustvarjen iz prahu zemlje in duha, nosi v sebi krhkost zemlje in veličino presežnosti. Zato je pomembna naloga in modrost, da se sprejme v tej razpetosti. Krhkost je način našega samozavedanja in medsebojnih odnosov. Posebno vrednost je dobila človeška krhkost z učlovečenjem Božjega Sina, ki jo je v svojih človeškosti okusil do globin in prinesel njeno poveličanje v moči vstajenjske ljubezni. Ob podpori njegove milosti krhkost ni več le nemoč, blato, lomljivost in obrabljenost, ampak način življenja, ki povezuje minljivo in neminljivo, človeško in Božje.

Zaradi hudobije je prišlo in še prihaja do rušenja ter poniževanja krhkosti. To so nasilja, ki ne vzbujajo sočustvovanja ali solidarnosti, ampak nezanimanje in odprto odklanjanje ter celo smrt. Zato je odnos do krhkosti sodba naše človeškosti, kaj smo kot ljudje in kako se sprejemamo. V prvi krščanski skupnosti so bili posebno pozorni na uboge in bolne. (Apd 2, 42)

Krhkost predstavlja odprtost človeka, da ob svoji izkušnji, zavaruje, vzljubi in podpre drugega v njegovi težavi. Vsak človek doživlja krhkost in minljivost na svoj način. Ahilova peta je skrita točka naše ranljivosti. V Svetem pismu je zapisano videnje kralja Nebukadnezarja, ko je bila orjaška podoba iz zlata, srebra, brona, železa in ilovice. Prerok Danijel je razložil to podobo, da se bo kraljestvo zrušilo, ker ima noge iz krhke ilovice. (Dan 2,31-35) Jezus je napovedal porušenje Jeruzalema in templja. Vse mogočno in veličastno je tudi krhko in minljivo. Tako se je porušilo že veliko kraljestev, propada so mesta, morje je zalilo otoke.

Obstajajo različne krhkosti: psihične, telesne, socialne. Izrazita podoba krhkosti je novorojenček, ki potrebuje pomoč in oskrbo staršev. Nekateri mladostniki se težko vključijo v družbo in sprejmejo sebe ter vse svoje. Odrasli se postopoma vključijo, čeprav jih obdaja še veliko strahov. Ljudje iščejo službo, imajo težavo priti do svoje pristne podobe in življenjske vloge. Posebna skrb je namenjena bolnikom  in starejšim ljudem, da se ne bi čutili zavrženi in izdani. Epidemija koronavirusa je odprla odgovornost, da ne bi drugih okužili.

Omenili smo, da je krhkost značilna za človeškost in zaznamuje naše telo, mišljenje ter čutenje. Kaže namreč na 'izvorno odvisnost', na rano, ki je v naši človeškosti. Ob sprejemanju rane drugega, se odpre vsako srce in poskrbi za drugega. Tako je krhkost gibanje, iz katerega nastaja kultura in svet, v njem je mogoče živeti in presegati vse oblike nemoči. Rojstvo in smrt sta dva stebra krhkosti. Pri obeh je potrebna pomoč in bližina drugih. V Iraku so našli okostje neandertalskega človeka, ki je bil tako hudobo prizadet, da ne bi mogel sam živeti. Toda dosegel je 40 let, očitno zaradi ljubezni, ki jo je bil deležen.

Ob zavedanju lastne krhkosti sprejemamo na drugačen način krhkost bližnjih. Pomembno je, da pristopamo z občutkom sočutja in usmiljenja. Taka prisotnost marsikomu pomaga, da se odpre in stopi iz travmatičnega stanja. Poleg tega se ob sprejemanju krhkosti izognemo mnogim nevarnostim, da ne pretiravamo in sprejmemo stanje pri sebi ter pri drugih. Sprejeti moramo svoje meje in meje drugih, da smo odgovorni za to, kar smo in sprejmemo druge v njihovi drugačnosti. Krhkost nas ne pusti v nezanimanju, ampak nas dela budne in da poskrbimo za tiste, ki so nam zaupani. Krhki imajo moč v svoji šibkosti. Zaupajo nam in pustijo, da obvežemo njihovo rano. Tak odnos jim pomaga odpreti pogled proti prihodnosti. Srečanje z drugimi postane dar.

Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, ne moremo živeti drugače kot v darovanju. Z darom se hranimo, razvijamo, premagujemo ovire in stiske. Predvsem smo z občuteno in nežno gesto, ki je usmiljena bližina, usmerjeni k najbolj krhkim. Poseben vidik te bližine je skrb za osebnostni razvoj ljudi in  njihovo zdravje, da ne prinašamo okužb in nudimo oporo.

 

nalagam novice...