Mati velike sobote

Velika sobota je dan tišine in zaupnega pričakovanja Marije, ki po Jezusovi smrti edina veruje v Jezusovo božanstvo in v vstajenje. Vidimo jo kot Zvesto devico (»Virgo fidelis«), ki bedi ob bolečini Jezusovega odhoda in Veselo nevesto, ker prihaja njegovo vstajenje. Ona pri tem že uteleša bodoče verno ljudstvo, Cerkev upanja.

Velika sobota je dan žalosti, ko so še žive podobe Jezusovega trpljenja in smrti. Jezus je pokopan, ljudje so odšli, judovska sobota ne omogoča gibanja, žene se pripravljajo, da bodo šle zjutraj po prazniku h grobu. Apostoli so zmedeni, razočarani, doživljajo Božjo oddaljenost in težo njegovega navideznega poraza. Peter je sicer obljubljal zvestobo in bližino Jezusu, pa se je tako osramotil in umaknil. Tudi Janez, ki je bil fizično blizu križa, je bil v mislih daleč od njega. Cerkveni očetje pravijo, da je bil nekakšen predstavnik sinagoge. Poznal je Sveto pismo, bil prisoten ob križanju, vendar je odlašal s popolno predanostjo vere v Jezusovo odrešenje in božanskost.

Le Marija je bedela v pričakovanju srečanja na osnovi Božje obljube ter upala v moč, ki obuja mrtve. Osvojila je krono vere in materinske ljubezni med Jezusovim odrešenjskim trpljenjem. Ta bolečina se je začela že ob začetku in celo življenje je visela Simeonova napoved,(Mr 2, 35)  da bo meč zarezal v njeno srce. Toda vrhunec je bila hoja po Jeruzalemskih ulicah in križanje. Umiral je pred njenimi očmi, sledila je vsakemu vzgibu njegove bolečine. Držala je v naročju mrtvega otroka in ga spremljala pri pokopu. Nekaj najhujšega za vsako mater. Potem je težki kamen zaprl vhod v grob.

Tema Kalvarije in pokopa je bila strašna, Izginila je luč njenih oči, kar je bil Jezus. V soboto je bila Marija sama. Kot je bila sama pri oznanjenju, je bila sama v veri, ko se je zgodilo odrešenje vseh ljudi.(Ambrož, Epist. 49) Povzela je vero Cerkve in bila njeno srce, srce Neveste, ki je bedelo v neomajni veri. Na tej veri je Bog zgradil svojo Cerkev kot na mistični skali.(Bonaventura)

Marija je doživljala podobno bolečino zapuščenosti, ki jo je pokazal Jezus na križu. In vendar je v tej temi še bolj zasijala luč njene vere. V tej veri se ni nikoli zlomila, tudi v času, ko je od doma z molitvijo spremljala Jezusovo javno delovanje. Nekdo je zapisal, da ni in ne bo obstajala močnejša vera od njene. Niti za trenutek ni nehala verovati, da je njen in Božji Sin zmagovalec nad zlobo sveta in odrešenik človeštva.

Zakaj se ustaviti pri veliki soboti, ko se v veri že sveti zarja vstajenja in velike noči? Predvsem zato, ker smo ljudje. Soočiti se moramo z Jezusovo smrtjo in grobom. Naše zunanje stanje ostaja vezano na trpljenje, bolezen in propadanje. Z Marijo se moremo približati trpečim zaradi izgube svojih bližnjih in tudi vsem, ki so v takšnih ali drugačnih okoliščinah izgubili vero v Jezusa in Boga. Z Marijo moremo deliti tudi tolažbo, ki je dar bogastva nezlomljive vere. Da odpremo oči in srce, da jih ne zameglita trpljenje in smrt, ampak jih prevzame milost, ki sije v globine žalosti. Ko se zdi, da Gospod zamuja z izpolnitvijo svojih obljub, nam ta milost omogoča, da vztrajamo v upanju in ne omagamo v pričakovanju. V današnji naglici in površnosti je kar veliko kristjanov v skušnjavi, da ne bi več upali v vstajanje in večno življenje. Toda ljubezen ima vedno svoj čas in zahteva potrpežljivost. Potrpežljivost in vztrajnost sta vrlini tistih, ki čakajo in še ne vidijo, pa vendar upajo. Včasih se počutimo zapuščene od Boga in ljudi, a ko kasneje ponovno preberemo dogodke, spoznamo, da je Gospod hodil z nami, nas celo nosil v svojem naročju.

Liturgija velike sobote slavi Marijo v njeni bolečini, ki pa je že osvetljena z upanjem. Za kristjane je ta dan v središču in srcu vere. Prinaša tolažbo in moč, da  vztrajamo v preizkušnjah, ko je vse okrog nas tema. V njej je izvir svetlobe upanja in pričakovanja. To upanje temelji na Božji obljubi in izkušnji Marije, Matere velike sobote in more preprečiti brezbrižnost in osredotočenost zgolj na uživanje trenutka, brez pričakovanj prihodnosti.

OZNANILA

Na veliko noč svete maše ob 8.00; 10.00 in 19.00. V Domu Olmo ob 16.00.

Na velikonočni ponedeljek svete maše ob 10.00 in 19.00, ob 17.00 v Bošamarinu. Ob 18.30 molitev za družine.

V torek v velikonočni osmini ob 18.30 molitev za bolnike.

V sredo v velikonočni osmini  ob 18.30 molitev za spravo in spreobrnjenje.

V četrtek v velikonočni osmini ob 10.00 sveta maša v Domu Deos, ob 18.30 molitev za nove duhovne poklice. Ob 19.30 v Rotundi bl. Elija koncert pevskega zbora Vihar z mladinskim ansamblom, ki ga sestavljajo študentje, ki študirajo v Kopru.

V petek v velikonočni osmini sveta spoved ob 8.40 in 18.00, ob 18.30 molitev za mir. Medžugorska molitev. Ob 20.00 srečanje za mlade.

V soboto ob 7.07 odhod mladih romarjev iz Trsta v Verono. Vpis do ponedeljka.

Na belo nedeljo ob 10.00 maziljenje bolnikov. Ob 20.00 orgelski koncert

V soboto, 18. aprila, ob 20.00 prvo srečanje za novo skupino katehumenov.

V nedeljo, 19. aprila,  predstavitev članov Gospodarskega in Pastoralnega sveta župnije.

V nedeljo, 19. aprila, ob 20.00 orgelski koncert: Et Resurrexit, izvaja; Mirko Butkovič, titularni organist.

BUONA PASQUA !